Odpri oči

Zlata brca na pomoč

Zadnjič sva se z mojo deklico odpravili proti severovzhodu Slovenije na lepše. Sonček je prijazno svetil na nebu in v zraku je dišalo od svežine nastajajočega dneva. Veselo sva navijali star CD in si glasno prepevali pesmi, ki jih znava že na pamet. Ko se je pupka zadaj, čez čas, polno zaposlila s svojimi mislimi in zasanjano zagledala skozi okno, sem ugasnila radio in se posvetila vožnji.

Vedno kadar vozim, zaplavam nekam daleč v vzporedni svet. Tisti dan sem bila še posebej navdahnjena. Ideje so mi rojile po glavi kot čebele v panju in po koščkih sem sestavljala svojo Zlato brco. Čas bi že bil, da jo spravim v svet, a nekaj, nimam pojma kaj, me še čisto malo drži nazaj. K sreči imam svojo brco na drugi strani, ki me zvesto priganja, da se držim začrtane poti. Lahko sem mirna, ker vem da mi nekdo stoji ob strani. Vedno pa ni bilo tako. So bili časi, ko zame ni bilo nikogar. Kakšno leto po tistem, ko je na svet pokukala moja drugorojenka, sem se soočala z veliko krizo lastnega obstoja. Že leta med nami rovari trdovratni trend večopravilnosti, ko ženska skuša biti popolna tudi med stiskanjem trikilogramskega otroka iz sebe. Večina mamic šele pri odraslih otrocih prizna, kako so jim zmešali štrene, do te mere, da niso več vedele, kje se jih drži glava. Tako nekako je bilo tudi z mano. Pravzaprav so otroci in skrb zanje, samo nežno potisnili dalje, kar je spalo globoko v meni in tiho čakalo, da skupaj z njimi priveka na plano. Že dolgo nisem bila več kos stresu, ki ga je prineslo družinsko življenje. Pomanjkanje časa zase in za moje delo me je v paketu s finančno krizo, ki se je dogajala okoli nas v tistem času spravljalo ob pamet. Naenkrat sem se soočila z vsemi bremeni, ki sem jih nevede nosila v sebi. To je bil čas teme, ko je bolezen že glasno trkala na moja vrata in sem si tako obupno želela, da bi nekdo name posvetil z lučko. Obenem pa je bil to tudi čas bolečih zbujanj v novi dan, ko bi še kako potrebovala nekoga, ki bi mi pomagal odpreti oči in me s konkretno brco premaknil točno tja kamor nisem imela volje niti pomisliti, kaj šele narediti korak. Lebdela sem v globokem spancu, dokler me ni prebudilo stiskanje v pljučih v katerih je bilo vsak dan manj zraka. Nekega jutra mi ga je zares zmanjkalo in sem dihala že na škrge. Pred očmi se mi je v delčku sekunde odvrtela grozljva podoba življenja v prihodnosti, če ne bom takoj ukrepala. Zagledala sem obrazka svojih dveh otrok in občutila bolečo resnico kako zelo neodgovorna sem, ker ne poskrbim zase. Spoznanje kakšna je moja realnost, je bilo več kot dovolj, da sem se premaknila. Življenje mi je od takrat naprej na pot pripeljalo kar nekaj brc, ki so mi pri tem pomagale.

Med obujanjem spominov sva se s pupko zaradi zastoja na cesti povsem ustavili in ugasnili avto. Kot bi vedela o čem razmišljam, me je pupka vprašala: ”Mami kaj je to Zlata brca?”

V hipu sem se spomnila misli, da stvar postane celostna, ko jo lahko razložiš otroku in te povsem razume o čem govoriš. V stavku ali dveh sem ji opisala svoje delo misleč, da tako ali tako ne bo razumela. V naročju sem imela svoj dnevnik kamor sem si malo pred tem zapisala nekaj idej in ji ga dala.

“Na”, sem rekla” napiši pesmico o Zlati brci, da se zamotiš medtem, ko čakava.” 

V nekaj minutah je moja devetletnica sestavila pesmico v kateri je povedala vse, kar jaz nisem znala v nekaj mesecih.

Pesem o Zlati brci

Vstan’, lep je dan,

lep in razigran!

Zlata brca na pomoč hiti,

da reši te skrbi.

Da v svet magije ti odhitiš

in da vsem srečo zaželiš.

Da prijaznost ti dobiš

in vse kar si želiš.

Če pa to že vse imaš

pa zaman cele dneve garaš.

Elena Hudales, 9 let

Alenka Hudales1 Comment