Jaz to že vse vem

O radovednosti, ki odpira srca in meje v naših glavah

Spomnim se prijateljice, ki mi je pred leti pripovedovala kako se je počutila, ko je rodila svojega prvega otroka. Po devetih mesecih maratona je končno prisopihala na cilj in si mislila: ”Jaz sem opravila svoje, kje je pokal?” Namesto pokala je dobila v roke kričečo štručko in zelo hitro ji je postalo jasno, da je bilo devet mesecev pravzaprav zelo nežen uvod v ultra maraton, ki mu ni videti konca.

Podobno kot mamica, ki je pravkar rodila, se lahko počuti tudi nekdo, ki je dvajset trideset let vlagal svoj čas in energijo v svoj posel, hodil v službo, gradil hišo ali vzgajal družino. Saj razumem, prileglo bi se, da se lahko že končno odpočiješ in da zdaj še malo drugi delajo namesto tebe. Naj se dela samo od sebe, medtem ko ti srkaš svoj koktejl na plaži s čivavo na strani. Zaslužiš si! Toda resnica je ponavadi daleč od čivave. Če ne že prej, okoli štiridesetih, petdesetih, pride tudi za najbolj trdovratnimi račun v obliki takšnih in drugačnh izzivov, s katerimi se najraje sploh ne bi soočili. Ločitve, izgorelost, bolezen, bankrot, so samo najbolj očitne posledice kompromisov, ki smo jih sklepali sami s sabo v dobri veri, da delamo prav. Sredi najlepših zrelih let se zgodi prelom, ko pravzaprav sploh ne vemo kdo smo in kam gremo. Kaj pa zdaj? Samosmilba zapleše svoj rokenrol, pred sabo pa vidimo samo konec in bedo. Niti približno se nam ne sanja, da je pravzaprav pred nami lep, bleščeče spoliran začetek. Ko bi le vedeli, da se je za to treba samo odločiti. A to je težko, odločitve s sabo nosijo premike in odgovornost. Lažje si je rolati vedno en in isti film, kjer vse že vemo, vse smo že poskusili in se nič ne da spremeniti. Velika nevarnost nas torej ne čaka za vogalom v obliki medveda temveč v naših glavah. Ostajamo v času, ko nam je vse teklo kot po maslu. Videti smo približno tako kot tista gospa, ki ima frizuro iz osemdesetih in obleko kot najstnica. O ja, delamo na sebi, a hkrati trmasto vztrajamo pri istih navadah, ki smo jih nagarali skozi leta. Velikokrat ljudi motiviram z različnimi predlogi in idejami. Nehote znova in znova ustvarjam priložnost za stavek: “Jaz to že vse vem.” Zame ni večjega ubijalca napredka, kot je teh nekaj besed. So kot rampa sredi ceste, ki te useka po glavi, da si v hipu premisliš stegovati roko v pomoč. Nekaj bi nas  moralo fino stresti, ko izrečemo te besede, da bi si zapomnili ta trenutek nevarnosti, ko smo postali pre-pametni. Saj vendar nočemo, da tako na glas kričijo o tem, kako se trmasto oklepamo svojega težko pridobljenega zlatega okvirčka samo zato, ker v njem najlepše odsevamo puhast ovoj iluzij. Najraje bi ves svet premaknili tako, da bi se lahko udobno valjali po kavču do onemoglosti, a kaj, ko si moramo vsi brez izjeme brusiti pete na maratonu do konca svojih dni.

Lepo je videti, če človeku uspe tudi v malo zrelejših letih ostati radoveden. Pri tem ne mislim na radovedno sosedo, ki jo zanima kam greš na dopust in koliko daš za frizerja. V mislih imam tisto pristno radovednost, ki se ne boji lastne sence in neumnih vprašanj. Ne poznam veliko ljudi, ki bi jim ta vrlina služila v smeri osebnega razvoja. Sprašujem se kdaj ostajamo odprti in sprejemajoči za novo, kot pravkar rojeno dete? Kaj nas dela radovedne in kako dosečti take vrste skromnost, še preden gremo kot starčki spet nazaj v plenice? Ko je zate popolnoma dovolj, če se zjutraj zbudiš zdrav, vesel, pripravljen na nova doživetja, ki jih obljublja prihajajoči dan. Ko pustiš zgodnje jutranje sonce, božati obraz in morda lahko še za deset minut miže odsanjaš svoj najbolj odštekan ples z zvezdnimi zajci. Ko veš, da ti ni treba na konec sveta po te občutke, ker so že tukaj. Ko je dovolj, da si to kar si in ti ni treba biti več pomemben.

Alenka HudalesComment