O odločitvah 2. del

Moč, ki se skriva za odločitvami

Ko se ti zgodi nekaj nepričakovanega, ko te višja sila zares udari, takrat sledijo odločitve, ki prihajajo iz največjh globin tvojega bistva. Kar nekaj stvari me je v tem življenju že doletelo, a požar leta 2013, spada gotovo med najbolj travmatične in transformacijske. Življenje počasi odnaša slabe spomine, a vsake toliko se še razgovorim o tem, da ne pozabim kako sem se odločila iz kislih limon stisniti odlično limonado.

1. MOČ MATERIALNEGA

Občutka, ko sem ostala na cesti brez vsega s svojo družino in nekaj sosedi, se ne da opisati. Šok, ki sem ga doživela pod gorečim blokom, me je prestavil na druge obrate, ki jih do takrat nisem poznala. V tistih trenutkih je poleg groze, na moje veliko presenečenje, steklo skozi mene tudi ogromno olajšanje, ki mu nisem znala dati mesta. Kot bi me neka sila odrešila velikega bremena iz mojih ramen. Intuitivno sem vedela, da gre za energijo, ki se je v ognju sprostila in kasneje sem veliko raziskovala v tej smeri. Zavedla sem se, da je vse materialno okoli mene na nek način povezano z mano. Še zdaleč niso samo predmeti, ki ležijo naokrog brez pomena ampak imajo svoje življenje in svojo energijo. Prej zares nisem imela nobenega odnosa do materialnega in nisem dovolila, da bi me samo to gnalo naprej v življenju. Res ne vem ali sem taka prišla na svet ali so me tako uspeli vzgojiti. Kakorkoli že, zdaj vidim, da plujem  ravno v obratno smer kot večina ljudi okoli mene, ki se v iskanju smisla življenja postopoma otresajo materialnega. Se mi zdi kar privilegij, da lahko brez slabe vesti občudujem lepe stvari, ki imajo svojo ceno in si jih upam zaželeti. Toda najlepše je vedenje, da mi ničesar ni treba imeti. Vem kako je, ko nimaš nič in vem kako je, ko imaš dovolj. Zato sem se odločila, da bom redno čistila svoje omare in hkrati skrbela za obilje. To je zares prav zabavna kombinacija! In kar je najlepše, ta odločitev me je pripeljala do Vesne. Okužila me je z ljubeznijo do oblek in lepe omare, zaživel je projekt “Obleke, ki povezujejo”.

2. MOČ, KI JO NOSIMO V SEBI

Ko sem dan po nesreči, stala pred novinarjem v neznani ponošeni trenerki, ki sem jo zjutraj potegnila iz prve škatle pomoči, še vedno v šoku in hudo neprespana, sem se prvič zavedala kako majhna in nepomembna sem v primerjavi s silo narave. Z vsem materialnim, je v ognju izginila tudi  cela gora iluzij in predstav v moji glavi, kaj v resnici sem in kaj predstavljam svetu. Nič več kar me je prej definiralo ni obstajalo, zato sem se počutila  tako kot, da sploh več ne obstajam. Zdelo se mi je da se je ravnokar odvrtela burleska v kateri imam glavno vlogo in glej ga zlomka, se nihče ne smeje! Za novinarja enega najbolj popularnih “ljudskih časopisov” pri nas in fotografa, ki me v najbolj ranljivih trenutkih življenja ovekovečil za vse večne čase, sem bila samo zgodba, ki bo morda malo dvignila naklado. Na dan objave članka z mojo bizarno fotografijo in opisano zgodbo, sem se počutila gola pred celim svetom. Takih in podobnih situacij je bilo mnogo, zato sem se pošteno nagarala, da sem ohranila dostojanstvo in občutek lastne vrednosti. Toda, ko nimaš ničesar več, šele vidiš, kaj v resnici imaš. Kljub vsemu  sem v tistem nenavadnem občutku svobode zares dojela, da lahko grem kamorkoli na tem svetu in začnem znova, saj vse kar potrebujem za življenje, nosim v sebi. Čeprav sem bila na zunaj videti kot cunja, ker sem samo v nekaj dneh izgubila deset kilogramov, sem v sebi odkrila neverjetno moč in optimizem. Torej sem veliko močnejša kot sem mislila, da v resnici sem! Za mano stoji neznana sila, ki mi je dana pa nisem niti vedela, da obstaja. Odločila sem se, da bom to spoznanje negovala. Od tistega dne dalje, se ne ustavim doker ta moč ne bo pokazala rezultatov tudi navzven. Zaradi te odločitve se je rodila Zlata brca.

3. MOČ SKUPINE

Takoj, ko je do ljudi prišla novica kaj se nam je zgodilo, se je nam v pomoč odvilo ogromno akcij. Sprva sploh nisem dojela kaj se dogaja, a se je iz dneva v dan večala gora oblek in stvari za dom, ki jih nismo imeli kam dati. Če sem še nekaj dni objokovala, da nimam ničesar, sem se zdaj soočala s praznjenjem omar in kleti iz cele Slovenije. A vsi stiski rok ljudi, pogledi, sporočila, pisma, ki so jih pisali majhni otroci iz cele Slovenije, vsa moja ožja in širša družina, vsi prijatelji, neznanci, ki so za nas zbirali pomoč v vseh oblikah, občine in različne ustanove, vsi skupaj so mi dali tako vsemogočen občutek sreče, hvaležnosti in ponižnosti obenem, da tega ne bom nikoli pozabila. Spet je bila na delu sila, ki je do takrat nisem poznala.  Občutila sem neverjetno moč, ko ljudje stopijo skupaj in ti dajo “šus”. Skozi tebe steče vsa energija, ki te še tako zmahanega dvigne in katapultira do neba. Da smo vsi povezani, že ptički na veji prepevajo. Pa to živimo in občutimo? Zase lahko rečem, da zadnjih nekaj let res delam na tem. Sprejela sem še eno odločitev. Dala bom vse od sebe, da bodo lahko ljudje občutili kakšna je prava moč skupine. Zato sem soustanovila FIC, Center brezmejnih idej.

Alenka HudalesComment