O odločitvah 1. del

Kaj se zgodi, ko se zares odločiš?

Vsak ljubi dan se je od od jutra do večera potrebno odločati o različnih stvareh. Kaj bom zjutraj oblekla in pojedla za zajtrk? Po kateri poti bom zavila? Ali se bom oglasila na telefon ali ne? Katero knjigo si bom sposodila in katero rajši kupila? Vsakdanje odločitve so na prvi pogled enostavne in bistveno ne spremenijo življenja. Verjetno zato, ker tečejo po enem in istem programu odločanja, po liniji najmanjšega upora.

Ne znam si predstavljat kako bi izgledalo, če bi pol ure stala na blagajni in se ne bi znala odločit ali plačam s kartico ali z gotovino. Čakajoči za mano bi me odnesli iz trgovine že po dveh minutah mencanja. Povsem drugače je pri odločitvah za katere upamo ali vemo, da se bo nekdo drug odločil namesto nas. To je najenostavneje in tudi najmanj zabavno. Podpisala sem pogodbo za redno zaposlitev in se mi ni treba več odločati kdaj bom šla v službo, saj je delovnik jasen. Nič kaj prijetno ni tudi, ko višja sila odloča namesto mene. Od prometnega zamaška, vremenskih neprilik, huda zdravstvena diagnoza med rutinskim pregledom, za vse to nisem odgovorna jaz … A vendar obstaja gora knjig, v katerih lepo piše, da smo za vse kar se nam zgodi, odgovorni izključno sami. Jeseni 2013, ko nam je pogorelo stanovanje, sem se prav to tudi sama spraševala. Je bila na delu višja sila ali sem si nesrečo ustvarila sama? Kako daleč v črevesje svojega življenja v resnici vplivamo? Sem se o tem odločila še preden sem kot jajčece priplavala do cilja in začela rasti v maminem trebuhu? Če je temu tako, ima moja duša blazen smisel za humor. Saj ne, da je bilo takrat smešno, ampak zakaj za vraga, bi si v življenju želela takšno izkušnjo, ki ni zabavna? Kje na zemljevidu neba je zrisana moja pot, ki bi jo lahko občasno poradirala in si izrisala malo lepšo življenjsko krivuljo? A vendar, mi je danes, ko gledam na čase brez kavča, na katerega bi se lahko ulegla in odpočila, povsem jasno, zakaj sem iz tega kaosa potegnila samo najboljše. Najbrž zato, ker sem se odločila, da mi ta dogodek ne bo usmerjal bodočo življenjsko pot, temveč mi ga bo oplemenitil z najglobjo modrostjo in izkušnjami, ki ne bodo spremenile le mojega življenja na boljše, ampak tudi vsem okoli mene.

KO SE ZARES ODLOČIŠ

Pred dnevi se je na eni izmed delavnic kjer sem predstavljala svojo idejo na plakatu, ki je vodil do rešitve pred mano, v vsej svoji veličini zasvetil napis “ODLOČITEV”. Zavedla sem se, da se nikamor ne premaknem, ker se predolgo odločam v katero smer me bo prihodnost vodila. V udobju navad in v iskanju varnosti, sem preprosto spet pozabila kdo sem in kaj nosim v sebi. Zato se sprašujem zakaj je tako zelo težko zlesti iz postane mlake v kateri so utopljeni vsi moji najboljši aduti življenja? Ali mora človeku zares goreti pod petami, da se dokončno odloči in premakne? Za trenutek sem se spomnila, kako je, ko se zares odločiš. Veličastno! Odločitev pride iz globine kot glasno sporočilo vseh tvojih prednikov, ki vpijejo v en glas: “Alenka! Marš iz gnojnice! A smo zato garali? Razsvetljenje je mimo. Tu imaš lopatko in … koplji dalje!”

Alenka HudalesComment