Kaj pa, če bi bili malo manj pozitivni?

Pred dnevi sem ujela kako je meni ljubi ilustratorki k njeni simpatični otroški  knjigici o živalih, nekdo pripisal komentar na Facebook, da mu gre na k… njen pozitivizem in da naj za spremembo nariše ježka z brzostrelko. Nisem si mogla kaj, da ne bi dodala svojega pozitivnega  komentarja. Ubogi ježek je zgleda res imel slab dan. Čeprav bi model lahko svoje, preko vsake meje dobrega okusa mnenje, mirno zadržal zase, ga kljub vsemu nekako razumem.

Od vsega dobrega in silnega pozitivizma, se marsikomu kdaj resnično obrne. Tudi sama sem nagnjena k misli, da preveč dobrega na kupu, ni dobro. Ob tem se vedno spomnim tistega dela iz legendarne serije Prijatelji, ko Phoebe predstavila svojega novega fanta Parkerja, neumornega pozitivca. Ustvarjalci serije so s Parkerjem očitno pretiravali, a vseeno se potrjuje dejstvo, da nam gre na živce, ko je nekdo preveč  optimističen in oh in sploh fajn. Preprosto zato, ker se nam tako vedenje ne zdi naravno. Zakaj pa bi moralo biti vedno vse samo fajn? Od kod nam potreba po tem, da je  zmeraj vse lepo in prav? Če se malo ozrem okoli sebe pa tudi težko najdem pozitivca, ki bi redno in predvsem dolgoročno držal higieno navzgor. Tisti hipni prebliski, ko nekomu zadogaja in od silne pozitive otresa  razne iz spleta pobrane  pozitivne quote in medli v oblaku “boljši sem od vas, meni je ratalo”, no tiste hitro sklatimo z neba, da nas ne bi slučajno okužili z instant optimizmom. Nekako kar vemo, da je šlo preko in najbrž čisto nezavedno po avtopilotu s kakšno opazko malo pod pasom poskrbimo za ravnotežje. Za vsak slučaj bomo raje realno, torej  negativno gledali na svet, ker smo si tako privarčevali čas in energijo. NI strahu, da nas ne bo slej, ko prej spet nekdo pozitivno in pokroviteljsko naskočil s povabilom v dolino miru. Jovo na novo bomo zaigrali ping pong, kdo bo zmagal.

Od kar sem prebrala knjige gospoda Zelanda, ruskega kvantnega fizika, mi je malenkost bolj jasno kako se v teh primerih obnaša energija. Lepo pojasni, ko je nečesa preveč, se na drugi strani že dela odvečni energetski potencial, ki bo poskrbel za ravnotežje. Včasih mi res ni bilo jasno kako je to možno, da sem lahko preveč navdušena in preveč vesela, a vse na tem svetu teži k ravnovesju in jaz nisem nobena izjema. Precej lažje mi je tudi, odkar mi na resnično slab dan res  ni treba biti na silo pozitivna. Čisto vredu je, če se v kakšnem kotu malo smilim sama sebi. Samo ne spet preveč! Ne glede na vse, za vsako odločitvijo kam bo meril tvoj kazalec razpoloženja, stoji tvoja odgovornost za plus ali pa za minus.

Vir: Vadim Zeland, Transurfing